Kontra-Alba, Večer in Jutro

Dvoje umetniških duš, oba z izrazito emotivnim pristopom, a vsak s svojo značilno interpretacijo. Vita Mavrič in Jani Kovačič že skoraj četrt stoletja prepletata svoji ustvarjalni poti. Skupaj sta poustvarjala pesmi Bertolta Brechta in Vitomila Zupana in z njimi gostovala po domačih in tujih odrih, z glasbeno predstavo Nepozabne sta oživila dela prezrtih slovenskih pesnic, Vita je v svoje projekte vključevala Janijeve pesmi. In če bi lahko kdo ujel bistvo Janijeve poetično-glasbene ustvarjalnosti ter ga postavil naravnost pod žaromete, namesto da ga skromno zadržuje v podobi na videz preproste kantavtorske ustvarjalnosti – potem je to zagotovo lahko le Vita Mavrič.

V projektu Kontra-Alba se Viti Mavrič pri predelavi manj znanih pesmi Janija Kovačiča pridruži njen dolgoletni glasbeni sopotnik, skladatelj in pianist Jaka Pucihar, še ena ključna umetniška osebnost v Vitinem življenju. V osmerici izbranih pesmi pred nami izrišeta Janijevo videnje sveta: spoznamo pronicljivega opazovalca, ki v vseh časovnih obdobjih ostaja neizprosen kritik družbenih zablod.

Kontrastnost in subverzivnost njegovih pesmi Vita in Jaka izkoristita ter še dodatno potencirata. Glasba postane še spevnejša, z lahkoto nas zapelje v korake swinga, tanga, bossa nove ter nas mimogrede ukani, da poplesujemo ob temačni vsebini, ki jo skozi svojo značilno emocionalno in neverjetno dovršeno interpretacijo podaja Vita. Posmehljivi kontrast nam pred očmi naslika absurdnost naših življenj v sodobnem svetu, ujetih v lagodnost tehnoloških pridobitev in zatiskanje oči pred nesmiselnim trpljenjem nedolžnih. »Hudo je, ko postane groza znosna,« nam pravi – in si ne moremo kaj, da ne bi pritrdili tej misli.

S svojo domišljeno dramaturško zasnovo nas Kontra-Alba pospremi skozi različne odtenke sodobnega človeka. Naslovna pesem je Janijeva reimaginacija srednjeveške viteške lirične oblike albe z značilnim motivom poslavljanja ljubimcev ob jutranjem svitu. Kontra-Alba pa tu predstavlja izrazit kontrast svojim srednjeveškim vzornicam: prestavljena je v nič kaj romantično večerno urbano dogajanje, edini pridih idilične lepote pa prinaša glasba. V nadaljevanju nas Novi digitalni sentiment še trdneje zasidra v sedanjosti, Turobna pa pretrga z navidezno lagodno idilo in nas trešči na realno dno. Sistem čudovitih trupel v ritmu swinga znova izriše absurdne kontraste našega časa, vendar naše dileme niso nič novega pod soncem, kar nam prikaže Stara pesem, ki je svoj zgled našla pri ruskem pesniku in kantavtorju Bulatu Okudžavi. Ko bi bil že čas, da se malo zamislimo, nas preseneti briljantno ironični Mačopolh, za povrh pa še v tango zaviti patos v obliki Svetlobe nove tiranije. Dramaturški vrh predstavlja zadnja pesem, Ena ptička priletela, v katerem se ljudski motiv pojavlja kot tujek v

svetu brez smisla, na koncu pa v Vitini interpretaciji vendarle prinese upanje. Vita Mavrič se v svoji interpretaciji pozorno posveti niansam gosto izraženih misli in barviti jezikovni zvočnosti Janijevih pesmi. Pri tem ne pade v past patetičnega poveličevanja avtorja, ampak si dovoli njegove pesmi predstaviti na samosvoj, duhovit in obenem ekspresiven način. Skupaj z večplastnimi aranžmaji Jake Puciharja, ki vsako od osmih zgodb obdajo s skrbno izdelano zvočno-glasbeno atmosfero, nam predstavi Janija Kovačiča v povsem novi luči. Kot resnega pesnika in glasbenika, ki ga po poslušanju tega albuma ne boste več gledali z istimi očmi. On je kantavtor z raskavim ciničnim glasom. Ona pa šansonjerka z jasnim, čustvenim vokalom. Jani in Vita. Večer in Jutro. Kontra-Alba.

Teja Klobčar, glasbena urednica

https://youtu.be/YQkK5vrZgCk